Prelepa Štajerska

Naša družina je bila nad skupnim potovanjem s kombijem tako navdušena, da smo ga ponovno najeli. Krompirjeve počitnice na Štajerskem? Zakaj pa ne.


21. October 2019

Foter Gregor, mami Tanja, David, Petra, teta Ela in stric Beno

Zjutraj smo se odpravili proti Celju. Medtem ko smo se približevali knežjemu mestu, ki se mu tako reče zaradi Celjskih grofov, nam je Beno, ki se navdušuje nad zgodovino, prebral nekaj o njih. Zapomnili smo si, da so bili najvplivnejša plemiška rodbina na Slovenskem. 

Ustavili smo se v mestu in si ogledali nekaj znamenitosti, potem pa pot nadaljevali proti Žički Kartuziji. Za ta zgodovinski spomenik še nisem slišal, Beno pa je rekel, da je to nekaj, kar moramo nujno videti. Kadar Beno reče, da je kaj nujno, vemo, da bo vztrajal do konca, zato ni nihče niti pomislil, da bi nasprotoval njegovemu predlogu. Ime rože, je bil navdušen. Se spomnite knjige ali filma? Sean Connery! Otroka sta vprašala, kdo je to. Ni važno, je Beno zamahnil z roko. Film prikazuje skrivnostno dogajanje v srednjeveškem samostanu. Nekaj takšnega. No, pa da vidimo.

Pri Dramljah smo zavili z avtoceste in pot nadaljevali po ozki, ovinkasti cesti. David in Petra sta bila nekoliko naveličana vožnje. K sreči ni bilo dolgo, ko smo na desni zagledali bele zidove nekoč najpomembnejše Kartuzije daleč naokrog. Pred leti so jo obnovili in ji vdahnili novo življenje. Kombi smo parkirali na manjšem parkirišču in se odpravili na ogled samostana in vrtov.

Seveda je našo pozornost že ob prihodu pritegnila zgradba izven samostanskega poslopja. To je Gastuž, je pojasnil Beno. Verjetno najstarejša gostilna na slovenskem. Žal so bila vrata gostilne zaprta, zato smo se odpravili drugam. V tem delu Slovenije ne manjka kmečkih turizmov, zato smo vedeli, da ne bomo lačni.Po odličnem kosilu, ki bi ga brez navigacije verjetno zgrešili, smo se odpeljali proti Rogli. Tanja je rekla, da ji je tako udobno, da bi lahko brez težav zaspala. Ela se ji je pridružila. Ti pa ne! sem rekel Benu.

Roglo poznam kot smučarsko središče, a je Ela še pred odhodom rekla, da bo to vrhunec našega izleta. Sankališče Zlodejevo je nekaj, kar si bomo zapomnili! Prav gotovo, sem se smejal. Že ime pove vse.

Hitro smo se namestili v sobah in odhiteli k sankališču. Naj povem samo to, da je proga dolga skoraj 1.400 m in da sani dosežejo do 40 km na uro. Ne sliši se veliko, a verjemite, da kar letiš!

Preden se je začelo mračiti, se je vsak od nas spustil štirikrat. Otroka še ne bi zaključila, a smo starci vse pokvarili. Vrnili smo se v hotel, imeli lahko večerjo, potem pa po pričakovanjih: ta stari smo igrali tarok, mala dva pa sta bila vsak na svojem telefonu. Za spremembo jima s Tanjo zaradi tega nisva težila.

Naslednje jutro smo ponovili sankanje. Noro! Ko smo zaključili, smo se po še eni ovinkasti cesti odpeljali proti Slovenskim Konjicam. David je rekel, da je naš kombi tako velik, da sploh nima občutka, da se vozi, zato mu tudi ni slabo. Še ena prednost Trafica, sem si mislil.

Slovenske Konjice slovijo po urejenosti in gostoljubnosti. Domačim in mednarodnim priznanjem skoraj ni videti konca. Ko to urejeno mestece obiščeš, ti je jasno, zakaj. Na željo Tanje in Ele smo obiskali Dvorec Trebnik, ki slovi tako po svojih vrtovih kot kozmetiki. Tanja in Ela sta se pričakovano zadržali pri kozmetiki, medtem ko sva z Benom peljala otroke na tortico.

Ker sta bila David in Petra prejšnji večer predolgo pokonci in sta pogooglala tudi okolico Rogle, sta nas opomnila na Mini Zoo Land. In smo si ogledali še to. Otroka imata rada živalice, jaz pa si o vsem skupaj mislim svoje.

Po obisku živalic, smo si privoščili štajersko kosilo. Tokrat se nismo branili predjedi. Goveji ragu z brusnicami je bil odličen, gobova in goveja juha prav tako. Glavne jedi so bile tradicionalne. Tanja, Ela in Beno niso mogli prehvaliti vina, sam pa pil mineralno vodo. Sem pač tisti, ki vozi. 

Sama sreča, da sem po kosilu lahko sedež pomaknil nekoliko nazaj, pravzaprav krepko nazaj, a se to za menoj sploh ni poznalo. Trafic je prostoren.

Tretji dan smo se obrnili nazaj proti domu in se odločili za daljšo pot skozi Logarsko dolino. Ker nihče od nas še ni bil pri slapu Rinka, nismo oklevali. Pogled na Kamniško Savinjske Alpe nas je pri tem še dodatno vzpodbujal. Presenetila nas je vstopnina v dolino, po drugi strani pa smo tega vajeni iz tujine, tako da sem nekaj evrov z lahkoto odštel. Od parkirišča smo nadaljevali peš. Pot se je vzpenjala, a smo že čez kakšnih 10 minut prišli do Orlovega gnezda, od koder je prekrasen razgled na slap. Naj povem, da je Rinka s 105 metri drugi najvišji slap v Sloveniji. Seveda smo ga vsi fotografirali. Vredno ogleda, za objave na Instagramu pa je tudi več kot top.

Še pred večerom smo bili doma, zadovoljni, ker je bilo za nami še eno krasno potepanje. Da ne pozabim: fantje iz Rentamride so zjutraj prišli po kombi, tako da mi o vračilu vozila sploh ni bilo potrebno razmišljati. Storitev in pol!